Razlika med območjem proste trgovine in carinsko unijo

Države se včasih združijo in oblikujejo območje proste trgovine ali carinsko unijo za spodbujanje trgovine. To se pogosto dogaja z državami, ki imajo skupne meje. Obe vrsti trgovinskih združenj sta v več pogledih podobni, vendar imata drugačen pristop do tega, kako se obravnavajo zunanji trgovinski partnerji.

Notranja in zunanja trgovina

Tako območja proste trgovine kot tudi carinske unije najbolj odpravljajo trgovinskih ovirkot so tarife in kvote, za blago, ki ga proizvajajo njegovi člani. Osnovna razlika med prostotrgovinskimi sporazumi in carinskimi sindikati vključuje obravnavanje trgovine z zunanjimi narodi ali trgovskimi skupinami. Vsaka članica FTA določi svoje zunanje trgovine politike. Carinska unija pa po drugi strani za vse svoje članice določa enotne tarife in kvote za zunanjo trgovino.

Glavni sporazumi o prosti trgovini in carinske unije

NAFTA - ki jo sestavljajo Kanada, Združene države in Mehika - je pomemben sporazum o prosti trgovini. Blago, proizvedeno na primer v Združenih državah, lahko Kanada in Mehika brez dajatev uvažata. Vendar vsaka od treh držav članic določi svojo trgovinsko politiko za blago, ki ga proizvajajo druge zunanje države in carinske unije.

Najpomembnejša carinska unija je Evropska unija, ki jo sestavlja 28 držav. Članstvo v Evropski uniji omogoča blago, ki ga proizvaja Velika Britanija, na primer Francija in vse druge članice EU. Blago, ki ga proizvajajo zunanji narodi ali carinske unije, je enake tarife in kvote če jih uvažajo Velika Britanija, Francija ali katera koli druga 26 držav članic EU.

Zapleteno, vendar brezplačno

Člani sporazumov o prosti trgovini lahko sklenejo trgovinske sporazume s trgovinskimi partnerji zunaj sporazuma o prosti trgovini. To članu omogoča, da prilagodi zunanjetrgovinske politike za zaščito določenih industrij ali proizvodov ali da izkoristi nekatere značilnosti njenega gospodarstva. Vendar različne zunanje carinske stopnje med državami članicami sporazuma o prosti trgovini otežujejo notranjo trgovino z blagom, proizvedenim v celoti ali delno zunaj združenja.

NAFTA se ukvarja s to situacijo z določitvijo pravila o poreklu določajo, kako se to blago obravnava v skupini.

Enostavno, vendar omejujoče

Skupna zunanja trgovinska politika carinske unije utira pot, da bi se proizvodi, uvoženi iz držav zunaj Unije, svobodno gibali med državami članicami. Pripomoček, uvožen iz Združenih držav v Nemčijo, plača skupno zunanjo tarifo EU, nato pa se lahko odpošlje v Italijo ali katero koli od drugih 26 držav članic EU brez tarif.

Včasih pa lahko država članica meni, da je skupna zunanja trgovinska politika omejevalna. Morda je prisiljen zaračunavati višje tarife, kot bi sicer.

Član carinske unije se ne bi mogel pogajati o trgovinskih poslih, da bi izkoristil močne povezave z državami zunaj Unije. Velika Britanija se na primer ne more pogajati o posebnih pogojih s Kanado ali drugimi narodi, s katerimi ima dolgoletne trgovinske vezi.